Medvrstniško nasilje pri otrocih s posebnimi potrebami
Nasilje nad otroki s posebnimi potrebami zahteva posebno pozornost, saj so dosedanje raziskave pokazale, da otroci s posebnimi potrebami nasilju trikrat bolj izpostavljeni, kot njihovi vrstniki, ki nimajo motenj. Otroci s posebnimi potrebami pri pojavu nasilja prevzamejo različne vloge – žrtev, nasilnež, žrtev in nasilnež hkrati.
Otroci s posebnimi potrebami so zaradi svoje drugačnosti pogosto izpostavljeni medvrstniškemu nasilju. Namen medvrstniškega nasilja je prizadeti in prestrašiti žrtev, s trpinčenjem, zafrkavanjem, zlorabljanjem, grožnjami, mučenjem, pri čemer si nasilnež povečuje občutek moči ali pridobiva materialne dobrine. Pomembna je torej preventiva pred pojavom nasilja; zanima nas kakšne ukrepe izvajajo šole ob pojavu nasilja, opredelili bomo pojem medvrstniškega nasilja, kakšne vrste in oblike poznamo ter dejavnike, ki nanj vplivajo. Govora bo o tem, kdo so vpleteni in kakšne so njihove značilnosti, kako zmanjševati pojav medvrstniškega nasilja, kakšno vlogo imajo pri tem šole, učitelji, otroci, starši ter kateri preventivni ali intervencijski programi so učinkoviti.
Zanimala nas bo pogostost pojava medvrstniškega nasilja, kako so s to problematiko seznanjeni učitelji ter katere ukrepe in preventivne dejavnosti za preprečevanje medvrstniškega nasilja izvajajo?
Otroci s posebnimi potrebami se razlikujejo od vrstnikov, ker zaradi različnih motenj v razvoju, pogosto potrebujejo prilagojeno izobraževalno podporo in ker drugače funkcionirajo na socialnem področju. Pogosto imajo težave pri vedenju in čustvovanju, velikokrat so tudi družbeno izolirani, pogosto si napačno razlagajo vidna/slušna sporočila, imajo slabšo pozornost, ne zmorejo slediti pogovoru, imajo težave sledenju navodilom, zaradi slabših intelektualnih sposobnosti ne prepoznajo nadlegovanja, imajo slabše socialne veščine, so osamljeni, težje sklepajo prijateljstva, imajo specifične učne težave, so pogosto izključeni iz skupinskih oblik dela, imajo čustvene težave, težave v medosebnih odnosih….
Medvrstniško nasilje je dejanje za katerega je značilno nesorazmerje moči med nasilnežem in žrtvijo (ena ali več oseb), pri čemer lahko dejanje traja dlje časa. Vedno so poleg tudi opazovalci, ki lahko ustavijo nasilje, samo opazujejo, se bojijo izpostaviti ali spodbujajo nasilneža. Poznamo različne oblike medvrstniškega nasilja, med katerimi je najpogostejše: verbalno nasilje (vzdevki, žaljivke, lažne govorice…), telesno nasilje (odrivanje, boksanje, klofutanje, pljuvanje, lasanje, omejevanje gibanja, poškodovanje posameznikove lastnine…), psihično nasilje (osamitev, grožnje, žaljive kretnje, ustrahovanje, trpinčenje…), ekonomsko nasilje, izsiljevanje (denar, materialne dobrine, da opravi njegovo delo…), elektronsko, spletno nasilje (žaljive objave, grožnje, negativna sporočila, kraja gesel…), spolno nasilje (otipavanje, neprimerni izrazi, neprimerne geste…), rasistično nasilje (poniževanje, odtegovanje pravic…)…
Dejavniki tveganja za medvrstniško nasilje so:
• otrokova osebnost in družina – otrok je npr. žrtev družinskega nasilja, pretirane strogosti, nesmiselnega kaznovanja
• otrokovi sovrstniki – želja po priljubljenosti, neprimerno, pomanjkljivo socialno vedenje
• šolski sistem – osebnost učitelja, neugodno psihosocialno ozračje v šoli, prevelika storilnostna naravnanost, neustrezni medosebni odnosi, slabi pogoji za gibanje, telesno sprostitev, neustrezni odzivi šole na nasilne dogodke
• mediji – gledanje nasilnih prizorov, nasilje na javnih krajih, posnemanje nasilnih dejanj
Značilnosti vpletenih v medvrstniško nasilje:
Tako nasilnež kot žrtev imata težave z medosebnimi odnosi, probleme s samopodobo ter čustvene težave.
Ker so lahko otroci s posebnimi potrebami hiperaktivni, imajo vedenjske težave, se v skupini počutijo izolirane, nepriljubljene, manjvredne, radi pa bi imeli pomembno mesto sčasoma razvijejo nasilen odnos do sošolcev, ki jim omogoča, da se počutijo bolj varne in upoštevane.
Nasilneži so lahko:
• reaktivni – jeza, nizka frustracijska toleranca, samoobramba
• proaktivni – želijo si ugodnosti, materialne dobrine
Značilnosti nasilnih oseb so agresija, telesna moč, impulzivnost, želja po nadzoru, nadrejenost, tesnoba, napetost, občutljivost, sovražnost, koristoljubje, slaba kontrola jeze, nizka toleranca, da se ne podrejajo pravilom…
Nekateri otroci s posebnimi potrebami pa so lahko manj odzivni, ne govorijo, se počasneje gibajo, se ne branijo, imajo avtistične motnje (primanjkljaji na področju socialne interakcije in komunikacije), imajo nizko samopodobo, se ne zavedajo nevarnosti, imajo manj razvite socialne veščine, se težje prilagajajo okolju, družbi, imajo težave pri reševanju problemov, zato lahko hitro postanejo žrtve nasilnežev.
Žrtev je lahko:
• pasivna – podrejena, šibka, previdna, mirna, pasivna, žalostna, tesnobna, z nizko samopodobo, s slabšimi kognitivnimi sposobnostmi, neprivlačna, osamljena, se ne brani
• izzivalna – agresivna, tesnobna, razdražljiva, neuspešna pri obrambi, hiperaktivna, nezbrana, povzroča napetost pri ljudeh, drugi jo odklanjajo, lahko trpinči šibkejše od sebe
Njene reakcije so lahko jok, strah (pasivne), ignoriranje, da si poišče ustrezno pomoč ali da sama postane nasilna.
Pri žrtvah lahko opazimo naslednje znake:
• primarni – modrice, poškodbe, strgana oblačila, poškodovani osebni predmeti, pove, da se mu posmehujejo, norčujejo, ga nadzirajo, izzivajo, tepejo…
• sekundarni – socialno izolirani, vedno v bližini učitelja, sami pri igri, občutki tesnobe, negotovi pred razredom, žalostni, nesrečni, spremenljivega razpoloženja, občasni čustveni izbruhi, ne pripeljejo sošolcev domov, niso povabljeni na rojstne dneve, imajo strah pred šolo, glavobole, bolečine v trebuhu, nemiren spanec, so jokavi, polni strahov, brez denarja, grizejo nohte, se lahko samopoškodujejo…
Pomembno vlogo pri nasilnem dejanju imajo opazovalci. Ti so lahko:
• podporniki nasilnežu – s smehom, spodbudami krepijo neprimerno vedenje
• posnemovalci nasilneža – nasilju se pridružijo
• ne vpleteni – zaradi strahu pred posledicami raje ne posegajo v nasilje
• branilci žrtve – branijo žrtev, ustavijo nasilneža, pokličejo na pomoč
Varovanje pravic učencev s posebnimi potrebami do brezplačnega in ustreznega izobraževanja in pravic ostalih učencev in učiteljev do varnega učnega in delovnega okolja je mnogokrat ‘misija nemogoče’.
Učitelji so pogosto zaskrbljeni;
• za varnost učencev v razredu (nasilni učenci, ki so nevarni sebi ali drugim, ki povzročajo hude telesne poškodbe),
• glede dvojnih merilih za disciplinske ukrepe (upoštevanje vsakršnih edinstvenih okoliščin učenca pri odločanju, zapletene, nasprotujoče si smernice za učence s posebnimi potrebami, v nasprotju z ustaljenimi kodeksi ravnanja za njihove vrstnike brez invalidnosti)
• glede omejenih možnosti sankcij, ko s frustrirajočimi poskusi (in neuspehi) nadziranja vedenja nasilnih in motečih učencev, zaradi zakonskih okvirjev, ki omejujejo njihove disciplinske možnosti, ne morejo preprečiti pojavljanja nasilja
• zaradi napetosti in nestrpnost v šolski prostoru, med starši in šolo.
Tudi učitelji so lahko žrtve nasilnega incidenta v šoli, le-ti se pri delu ne počutijo več varno, strah jih je nasilnih učencev, pogosto pa so tudi razočarani ker ne dobijo ustrezne podpore s strani sodelavcev in vodstva, ko se zgodi tak incident.
Tako se v učnem procesu pogosto ne moremo izogniti navzkrižju med pravicami otroka s posebnimi potrebami in interesi drugih otrok in osebja, ki lahko postanejo žrtve nasilnega vedenja tega otroka. V primeru da obstaja velika verjetnost, da bo učenec s posebnimi potrebami poškodoval sebe ali druge, se zanj pogosto ne sprejemajo odločitve v korist vseh učencev, ampak se nasilnež vrne v šolo, kjer so se že do sedaj ukvarjali s specifičnim vedenjem, zaradi katerega je bil prvotno odstranjen. Dejanja šole so še dodatno omejena, če se starši ne strinjajo z odločitvijo za npr. začasno izključitev oziroma premestitev učenca, četudi je le-ta zasnovana na dejstvih in zaskrbljenosti učiteljev, zaradi otrokovega motečega in agresivnega vedenja. Res je, da je pri postopku odločanja potrebno spoštovati pravice staršev, žal pa se lahko pojavi velika stopnja napetosti, ko se starši in učitelji ne strinjajo.
S pomočjo strategij za preprečevanje nasilja, kot npr.: ozaveščanja o nasilju vseh udeležencev šolskega procesa, pravil šolskega reda, natančnih poročil šole o nasilnih dogodkih, protokola ravnanja ob medvrstniškem nasilju, vzgojnem načrtu dela z žrtvijo/ nasilnežem, spodbudne šolske klime, stalnega nadzora nad učenci, ureditve prostorov za gibanje, izbora interesnih dejavnosti, izvajanja preventivnih programov, vsakodnevno sodelovanje med starši, šolo in učitelji, vključevanja učiteljev v time, kjer si lahko podelijo izkušnje, ustreznega izobraževanje učiteljev, staršev… bomo zmanjšali in zajezili medvrstniško nasilje.
Pri tem imajo pomembno vlogo učitelji v razredu, ki naj bi skrbeli za dobre odnose med učenci, spodbujali medosebno pomoč, nadzirali stike med učenci, vključevali izolirane učence v skupinske aktivnosti, učili otroke socialnih spretnosti in veščin, skupaj z učenci oblikovali oddelčna pravila in sankcije za kršitve le-teh, vedno pohvalili želeno vedenje (podpora pozitivnemu vedenju), skrbeli za dobre medosebne odnose med učenci in učitelji, bili pozitivno naravnani, spodbujali medosebno pomoč in skupinsko učenje, sodelovanje, povabili še prostovoljce v obliki vrstniškega svetovanja (mediatorji).
Če so učitelji pripravljeni in usposobljeni, da zaznajo in ustavijo nasilje, če celotni šolski sistem ustrezno deluje in hkrati tudi starši nudijo svojo podporo, potem lahko uspešno preprečujemo medvrstniško nasilje.
Kakšni pa naj bi bili ukrepi, če se nasilje vseeno pojavi?
1. Takoj ukrepamo, nasilje zaustavimo, poskrbimo za varnost žrtve, ostalih udeležencev, obvestimo starše
2. Zberemo informacije, naredimo zapis dogodka, obravnava pri šolski svetovalni delavki – pogovor z žrtvijo, nasilnežem, opazovalci.
3. Izvedba ustrezne intervencije – informacijo o nasilju, pri čemer navedemo vsa strokovna opažanja, se posreduje v pisni ali elektronski obliki, oziroma po telefonu na CSD.
4. Spremljamo dogajanje, zapis izvedenih korakov, strokovno poročilo.
5. Posredovanje povratnih informacij o opravljenih začetnih aktivnostih za zaščito žrtve in pomoči.
Nudenje pomoči žrtvi lahko obsega:
• svetovalni pogovor, pri tem se moramo zavedati, da otrok potrebuje čas, da mu verjamemo, da ima pravico imeti občutke strahu, sramu, moramo mu ponuditi zaščito, poskrbeti za njegovo varnost in dopovedati, da ni sam kriv za nasilje.
• individualen ali skupinski trening veščin, da se bo znal postaviti zase, se odzval v primeru nasilja, poiskal pomoč, se opolnomočil, da bo naslednjič znal sam rešiti težave, pri čemer si bo izboljšal zaupanje vase.
Pri pogovoru z nasilnežem je potrebno biti pozoren na:
• lastne negativne občutke do otroka in se od njih načrtno distancirati
• poskušati razumeti njegovo perspektivo
• ugotoviti kaj je hotel doseči, se pogovoriti o tem, če je to dobil, kako bi lahko ravnal drugače, kaj je storil drugemu, kako se je počutil takrat, kako se sedaj
• kako bo popravil škodo
Sankcije za storjeno medvrstniško nasilje so odvisne od številnih dejstev in okoliščin in so lahko v obliki šolskega pripora, tečaja obvladovanja jeze, individualiziranega načrta za spremembo vedenja, restitucije, premestitve, začasne izključitve, alternativni vzgojni ukrepi, izobraževanje, učenje socialnih veščin, sodelovanje z zunanjimi strokovnjaki in inštitucijami…
Metode in aktivnosti za zmanjševanje medvrstniškega nasilja so lahko v obliki pogovorov, filmov, delavnic, okroglih miz, različnih igre vlog, zgodbe, kvizi, realni zgledi, delavnice, projekti, skupna predavanja o medvrstniškem nasilju…
Učitelji naj bodo pozorni na pojav medvrstniškega nasilja, dobro morajo poznati značilnosti učencev s posebnimi potrebami, udeležijo naj se izobraževanj na temo nasilja, kjer bodo dobili znanja, s katerimi se bodo lahko brez strahu spoprijeli s pojavom nasilja v razredu. Koristne so tudi delavnice za učence, kjer se usposabljajo za večjo samozavest, kako se postaviti zase, kako ukrepati ob pojavu nasilja, na koga se lahko obrnejo, pa tečaji samoobrambe, ustrezni prostori za sprostitev, prostor za sprostitev svoje jeze in frustracij.
Strokovni delavci, starši in vsi, ki smo vključeni v pedagoški proces, se žal premalokrat zavedamo, kako pomembno je, da prepoznamo in preprečimo že prve oblike medvrstniškega nasilja.
Otroci s posebnimi potrebami so vizualno in osebnostno drugačni od svojih vrstnikov. So ranljivi in hitro postanejo žrtve ali pa se zaradi lastne agresivne osebnosti znajdejo v vlogi nasilneža. Izraz pomoč je v resnici iti-po-moč; otrokom želim, da prejmejo moč, s katero se bodo uprli nasilnežu in ustavili nasilje.
Mojca Jerovšek Toth, univ.dipl.psih.
Center Janeza Levca Ljubljana,
OE OVI Jarše, svetovalna služba