V času krompirjevih počitnic se je na posebno potovanje, na mladinsko izmenjavo z imenom Soft skills academy, v Sabaudio (Italija), odpravila ekipa mladostnikov in mladostnic v družbi svetovalne delavke OE Dom, Mirzete in vzgojiteljice Nike. Na pot so se odpravili s kombijem iz Ljubljane do Trsta ter naprej z vlakom do Rima, kjer so se mladostniki s pomočjo aplikacije Google Zemljevidi orientirali in po zanimivih stranpoteh prišli do znamenitosti Rima. Ogledali so si Kolosej ter državni spomenik Victorju Emanuelu II., prvemu kralju, ki je uspel združit pokrajine v Italiji. Preizkusili so tudi druga Googlova orodja, kot je recimo Google Lens, s katerim lahko prevajaš tekste preko slike. Povedali so, da so za vsak slučaj v vodnjak vrgli par centov za srečo – na popotovanjih ta ni nikoli odveč. Po ogledu so nadaljevali pot z vlakom in avtobusom do končne destinacije potovanja in začasnega doma, prelepega kampa Baia D’Oro, v Sabaudiji, kjer so spoznali tudi preostanek udeležencev, ki so prihajali iz Italije, Belgije in Madžarske. Cilj mladinske izmenjave je bilo krepiti mehke veščine skozi različne (skupinske) aktivnosti v naravi – izražanje svojega mnenja, sodelovanje v skupini, prevzemanje vloge vodje skupine, prevzemanje odgovornosti, reševanje konfliktov na konstruktiven način, …in urjenje angleškega jezika.
Doroteja, Nedžad, Arian in Belmin so vodji odprave navdušili s svojim pogumom in vsakodnevnimi modrostmi, ki so jih črpali iz aktivnosti. Skupaj smo ugotovili, da je vsaka težava precej lažje rešljiva, če si dovolimo vprašati za pomoč in povedati, kako se počutimo. Ugotovili smo tudi, da nas končni cilj težkega pohoda ne nagradi vedno z lepim razgledom, ampak, da se kljub začetnemu razočaranju, ta precej verjetno skriva nekje pod oblaki, ki se nam mogoče nasmehne, če ne obupamo takoj. Še več, ugotovili smo, da največja nagrada našega pohoda ni bil končni razgled, temveč zavedanje, da smo zmogli premagati ovire v naravi in še pomembneje, tiste v glavi, ki so nam šepetale, da nima smisla 2 uri hoditi v dežju. Tik pred odhodom iz vrha pa se je oblak malo natrgal in smo v globini zagledali lesketajoče morje.
Teden dni nam je minil z bliskovito hitrostjo in s solznimi očmi in srcem polnim sreče smo objeli svoje sopotnike in prijatelje na tej pustolovščini ter krenili vsak na svoje prevozno sredstvo proti domu. Mi smo imeli zopet srečo pri izbiri le-tega in smo se do Trsta vozili več kot 250 km/h! Nika in Mirzeta
