Po dooolgih deževnih dnevih letošnjega novembra, smo na pohodu skoraj pozdravili sonce. Manjkalo je le še čisto čisto malo; smo pa dočakali modre koščke neba, ki so si pogumno utrli pot med oblaki.
Gozdu smo se raje ognili, saj nas je že prvi korak vanj opozoril, da utegne biti pot preveč blatna. Najbrž bi bilo precej pustolovsko, če bi devetdeset udeležencev krililo z rokami in grabilo za rešilnimi bilkami. Morda bi jih za zadnje celo zmanjkalo.
Tako smo umirjeno krčili začrtano pot in se po spustu s hribčka s cerkvico, napotili proti gasilskemu domu, kjer smo potešili drobno lakoto in večje lačne oči, ki so si poželele vseh dobrot, pod katerimi so se šibile mize.
Preživeli smo en lep dan, se spomnili na Tilna in se razveselili prihoda Ruja na svet.
Valentina Vrhunc, Tatjana Skerlep
