Planinci smo že začeli s pohodi – šli smo na morje! Pohod je bil nekoliko nenavaden in poln presenečenj.
Že to, da greš na pohod na morje obeta odmik od vajenega. In res, naš pohod se je začel s poroko. Težko smo pričakovali nevesto, saj smo si prej ogledali lično okrašeno cerkev, ki je spokojno čakala na pomemben obred. Špalir je bil posut z listi vrtnic, klopi so bile ozaljšane s šopki. Nalezli smo se pričakovanja in ugibali kako bo nevesta prišla do vhoda, kjer jo je že čakal oče. Kočija, ta bi bila kar pravšnja. Mogoče jo pripeljejo gasilci … Ali bo v belem?
Bila je, izza ovinka pa je prišla kar peš.
Naslednja postaja: morje, kopanje – skakanje po valovih, ki jih je na obalo gnal veter kot podivjane ovce v ogrado.
Da smo se ogreli, je sledilo lovljenje po gusarski ladji. Potem pa SLADOLED. Koliko okusov! Kako se odločiti za dve polovički?
Izza kepic se nam je odprl pogled na 1600 koles – jutri bo v Kopru triatlon. Ogromno železja in nešteto pritiklin, ki jih potrebujejo kolesarji na poti.
Pa spet nov park z vodometi, jezerom, hudourniškim hribčkom … Sonce je prijazno grelo, bili smo dobre volje in ura je hitela naprej. Mi pa nismo več daleč prišli. Bomo drugič pogledali naprej od Žusterne, tokrat nam ni uspelo, je bilo na poti preveč zanimivega.
Nazaj smo do Divače potovali z avtobusom, kjer smo s primorskim sopotnikom peli partizanske pesmi. Potem pa vlak, ki je bil nekako vesoljsko moder in edina svetla reč v črno črni temi. Utrujeno smo sedeli, zadovoljni, polnih ust čokolade s pokalicami, da je pokljalo kot pred toplim kaminom iz katerega žarijo ognjeni zublji, ki se pasejo po polenih.
No, pa smo prispeli tudi v Ljubljano in skočili v postelje, iz katerih zagotovo nismo zlezli prav zgodaj.
Valentina Vrhunc, Tatjana Skerlep
