Škrip, škrip, škrip,
sliši se po bregu,
škrip, škrip, škrip,
hodimo po snegu.
Glej ob poti vitke smreke,
v bele halje so odete.
Pesem Mire Voglar se je udejanjila na poti v Tamar. Smreke niso imele le belih oblek, ampak tudi bele cilindre. Pod nogami pa je tako prijetno škripalo, da ti je postalo toplo pri srcu, če je že zunaj pritiskal zdrav, lica grizljajoč mraz.
Nad nami se je po gorah sprehajalo sonce in jih barvalo oranžno. Komaj smo čakali, da posije tudi na nas. In je. V Planici nas je končno zalilo s svojo nežno zimsko toplino, da smo se mu odprli kot zgodnje rože pomladi.
Ko že govorimo o snežnih radostih, ne smemo pozabiti sankanja. Res, sankali smo se! Sani so drvele, mi pa vriskali. Malo od vznemirjenja, saj je bilo treba paziti na pohodnike, in veliko od čistega bistrega veselja, ki ga prinese drsenje po belem mehkem snegu.
Po čem si bomo zapomnili pohod? Toliko je bilo vsega, da bi vsak izmed nas odgovoril malce drugače. A če bi nam prisluhnili, bi vedeli, da smo se imeli zares lepo.
Anja Horvat, Petra Magister, Rok Prusnik, Marko Janko, Tatjana Skerlep in Valentina Vrhunc
