Petek, 8. april, oblačen večer, z malo vetra in dežja v nekaj kapljah.
Zbor pred živalskim vrtom v popolni opremi prenašalcev žab.
Ne, nismo imeli mrež – saj nismo lovili metuljev; niti rokavic – saj ni šlo za prenašanje strupenih snovi. Potrebovali smo le proste roke, odsevnike in čelne lučke, ker žabe pridejo na zmenek šele zvečer.
Za žabe sicer ne vem, če bi se strinjale, da so bile na zmenku. Najbrž bi doživetje opisale kot neprostovoljno letenje in pozibavanja v čudni beli spolzki stvari, ki ji rečemo vedro.
Imeli smo dober namen in veliko željo, da prenesemo čim več žab, a se jih je javilo manj, kot je bilo vseh pridnih rok. Razveselili smo se prav vsake in jo zasuli z obilico ljubezni in navdušenja. Malo smo jih poujčkali, jih vpisali v evidenco in pozornost spet usmerili v tla.
Večer se je prevesil v noč, v soju svetilk smo se bleščali kot kresnice in vztrajno napredovali k cilju – luknjici v ograji živalskega vrta, kjer so žabe spet lahko svobodno zadihale pa še nevarnost ceste je bila za njimi.
Zaželeli smo jim veselo svatbo in mnogo lepih žabic, ki jih bomo lahko naslednje leto prenesli v kraje njihovega spočetja.
Vsi zbrani pohodniki in njihovi bližnji
