Kako ravno nam uspe naleteti na presenečenja? Naključje? Ne bi rekla. Tu mora imeti prste vmes čarovnija.
Joooj, kako naj začnem, da uspem priti do konca. Kar ne morem verjeti, da se v kratkih urah zgodi toliko …, tooooliko lepega!
Najprej je bilo sončno jutro. Potem smo bili vsi predčasno na kupu. Najbrž so vse srbele pete, da nas že končno odnesejo na pot.
Potem je bil tu gozd in z njim je prišla blagodejna senca. Ovinkasta pot nas je pripeljala do skakalnic, kjer smo videli prvi skok Nejca. Radi smo mu čestitali in bili ponosni nanj. Le kako si upa pognati se po tisti dih jemajoči strmini!
Ker imamo tenak sluh, smo iz pozitivnih in melodičnih vibracij razbrali, da se nekaj dogaja korak stran – v Mostecu.
In res se je.
Tu napoči finale našega popotovanja.
Hvala ansamblu mladih glasbenikov in Trkaju za nepozabno doživetje na plesišču. Ko je Trkaj zarepal: »Jaz te ‘mam to’k rad!«, je bilo to tisto, kar je bilo čutiti na vsakem koraku poletno razigrane poti od Šole do Mosteca in nazaj.
Res se imamo radi in to je tista čarovnija, ki nam na trnek ujame toliko lepih doživetij, da včasih na skrivaj spustimo kakšno solzo ali dve od vseh prekipevajočih čustev.
Tatjana, Anja, Breda, Valentina