Zbrali smo se ob precej nevsakdanji uri za planince, saj slovimo kot zgodnježi, ki se v jutranjih urah podamo na pot.
Tokrat smo se zbrali ob sedmih zvečer pred šolo, drugi pa so s starši prišli na izhodišče – parkirišče Ljubljanskega živalskega vrta – ob osmih.
Zakaj?
Da pomagamo žabam – rjavim in krastačam – varno prečkati cesto na njihovi vsakoletni poti v ribnike živalskega vrta.
Srečanje z žabami je bilo veselo in ljubeče. Vsaka bi lahko bila princeska ali princ. Bile so lepe in nežne, lahke kot peresce, z zvedavimi očmi, ki so spremljale dogajanje in skušale dognati, kaj jih je doletelo.
Nekateri so imeli žabe prvič v rokah in za njih je bila izkušnja še posebej enkratna, saj so ugotovili, da so male žabice nadvse prisrčne, prav nič zdrizaste ali odvratne.
Ko smo se tako nekaj časa družili, smo jim dali imena, se pogovarjali z njimi, gledali njihove dolge krake, ki jih bodo ponesli na varno. In ravno to smo jim zaželeli, ko smo jih spustili za ograjo živalskega vrta, ‘Srečno pot in lepo življenje, drage žabice’.
Bila je enkratna dogodivščina. Bilo je nekako slavnostno, morda tudi zato, ker smo prav vsi žareli s čelnimi lučkami na glavah in z odsevniki, ki so se svetlikali z naših rok in nog. Malce je spominjalo na božični čas, saj smo bili okrašeni kot novoletne jelke.
Na koncu, ko smo čakali na avtobus, smo lahko prisluhnili volkovom, ki so tulili v svetlo polno luno, ki je žarela z neba in osvetljevala naša prizadevanja.
Seveda bomo drugo leto spet prišli, saj so nas žabe očarale.
