Pri nas je vse majhno in blizu, zato se lahko na Pokljuški maraton odpravimo v Tamar. Tudi naša skupina je majhna. Če prištejemo še sanke in nepričakovane dogodke, postane vse nekoliko razprostranjeno. Kot pot v Tamar, kjer nas je bela-debela odeja pogreznjenih korakov ustavljala in obračala glave na zasnežene smreke, katerih težke glave so počivale na zanesljivih ramenih plečatih gora. Ker se nam ni nič mudilo, smo to storili kar pogosto. Beline se ne da nasititi. Sneg ima nekaj čarobnega. Morda dejstvo, da niti ena snežinka ni enaka drugi.
Kot ljudje, ki smo se zbrali na pohodu. Koliko nas je, smo najbolj občutili na stranišču – kjer se je potrdilo, da drži nekoliko modernizirana uganka: Kaj je luknjica pri luknjici, pa vendar vodo drži? – ne more biti drugega kot dekleta v vrsti za prosto stranišče.
Hoja, sankanje, tišina zasneženih stezic, rolada z mandarininim nadevom, sladki počitki, dobra volja, pomoč drug drugemu, skrb za našo najmlajšo udeleženko pohoda, smeh, sopihanje, prijazne ravnine, prijetna utrujenost v toplem avtobusu … In še marsikaj je naneslo na pot, kar se iskri v spominu kot novozapadli sneg.
Tatjana Skerlep, Breda Gajšek, Duška Mikerević, Petra Magister, Lidija Brinšek, Valentina Vrhunc
