‘Prave in trajne zmage so dobljene v miru, ne v vojni.’ (Ralph Waldo Emerson)
Vsakdanji pogovor in spremljanje novic so v zadnjem času zaznamovali dogodki in vojna v Ukrajini. Vsak od nas jih zaznava in doživlja na svoj način. Dotaknejo se nas zgodbe, slike, besede, posnetki ali pogovori z drugimi in nas nevede zvedejo, da jih je otrokom bolje prihraniti.
Žal pa le-ti o vojni slišijo v šoli, med pogovorom z vrstniki ali z učitelji, iz novic, doma iz pogovorov staršev, kar jih lahko razburi, vznemiri ali prestraši. Mnogi med njimi si lahko postavljajo vprašanja kot npr. ‘Zakaj se to dogaja?’, ‘Se lahko to zgodi meni?’, ‘Se lahko to zgodi moji družini in prijateljem?’, ‘Ali sem varen?’.
Če z otroki ne spregovorimo, si bodo pogovore, besede, slike ali posnetke razložili sami na podlagi domišljije in različnih informacij, ki jih imajo iz filmov, risank ali računalniških igric in si morda zgradili zgodbe, ki so še bolj strašljive, temačne in grozne, kot je resničnost. Zato je dobro, da smo pozorni na otroke in pripravljeni, da se odzovemo, ko sami izrazijo željo po pogovoru.
Glavno vodilo pri skupnih pogovorih, naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je tudi, da je pogovor primeren starosti otroka; z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko tudi več ubesedimo.
Načini, kako lahko pomirimo in pomagamo otrokom, ki se zaradi novic o vojni počutijo žalostno, zaskrbljeno in tesnobno:
- Iskren in pomirjajoč pogovor o temi v novicah, ki jih skrbi: podajajmo kratke, jasne, enostavne in konkretne odgovore, poskusimo uravnotežiti novice, ki jih beremo (če beremo žalostno zgodbo, poskusimo prebrati še eno veselo).
Ne pozabite – grozljive stvari so v novicah, ker so redke in se ne zgodijo prav pogosto, se pa vseeno ne smemo izogibati temu, kar nas otrok sprašuje, ko otroci vidijo, da staršev odgovori ne strašijo, se pomirijo. Prav velika izpostavljenost novicam, namreč lahko daje občutek, da nam je ta vojna veliko bližje, kot dejansko je, zato je pri pogovoru pomembno izpostaviti predvsem to, da je vojna daleč, da smo tukaj varni, pa tudi, da to ni edina vojna, da ni nekaj novega in nenavadnega. Na ta način vzpostavimo distanco.
Otroci naj z nami delijo svoje skrbi, kaj jih muči: če jim zaskrbljenost otežuje spanje ali če imajo nočne more, je zelo pomembno, da se o tem pogovorijo z nami. Da s bi lažje soočili s svojimi strahovi naj se npr. spomnijo in mislijo na stvari, ki jih veselijo, obkrožijo z lepimi stvarmi ob postelji ( fotografija, ki jih nasmeji), preberejo knjigo, ki jo imajo radi, če imajo slabe sanje, naj se o njih pogovorijo ali jih narišejo.
Povejte jim, da je v redu in povsem normalno je, da se počutijo vznemirjeni, žalostni, zaskrbljeni ali jezen zaradi groznih stvari, ki se dogajajo v svetu okoli nas. Opozorite jih, da niso edini, ki se tako počutijo, tudi smo tudi odrasli žalostni in zmedeni, zato ni nič narobe z njihovimi občutki. Pomembno je, da jim pomagamo razumeti, kaj jih vznemirja in odpraviti občutke žalosti, jeze ali zmedenosti.
- Če nas otroci vprašajo ‘Ali bo vojna prišla tudi k nam?’ in mi čutimo iskren strah, bomo otroku težko ponudili odgovor, ki ga bo pomiril. V tem primeru lahko otroka pošljemo k drugemu staršu, oziroma nekomu, ki je otroku blizu in bo takšen pogovor zmogel. Če to ni mogoče, pa pogovor odložimo za kasneje. Omenimo lahko tudi, da je še vedno zelo malo verjetno, da bi takšni dogodki vplivali na nas ali našo družino, čeprav ljudje veliko časa govorijo o tem.
- Otroci naj delajo stvari, ki jih osrečujejo, to jim lahko pomaga, da se bodo počutili bolje; ukvarjanje s športom, ogled najljubšega filma, sprehod s psom ali branje najljubše knjige.
- Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo nadzora, si lahko otroci pomagajo tako, da: narišejo risbo v podporo beguncem, skupaj s starši pošljejo SMS za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd., imajo pri sebi stvari, zaradi katerih se počutijo varne (tudi če je to njihov stari medved, ki ga ‘skrivajo’ pred prijatelji).
- V življenja otrok in v naša življenja vnašajmo strukturo, ki je izredno pomembna v stresnih situacijah tako, da. ohranjamo rituale, navade in ritem, ki ga imajo v šoli, v vrtcu ali doma (navade večernega branja pravljic, skupnega crkljanja, skupnih obrokov, večernega uspavanja, petja pesmic, igranja družabnih iger, skupne peke palačink, skupnega pripravljanja hrane, pitja čaja).
- Če nas otroci vprašajo ‘Kaj je vojna?’ jim lahko na kratko odgovorimo, kako si jo predstavljamo sami, potem pa otroke povabimo, naj sam deli svoje misli, tako namreč dobimo vpogled v to, kako se je informacija o vojni umestila v njihove možgane. Nekoliko prilagojena je tudi spodnja razlaga vojne.
Kaj je vojna?
Zakaj se ljudje ne razumejo? Zakaj se prepirajo in žalijo? Kot pri ljudeh imajo tudi države nesoglasja. Ko ne morejo razrešiti nesoglasij na miren način, začnejo z vojno. Med vojno se država ali skupina držav bojuje proti drugi državi, da doseže svoje cilje. Med vojno države uporabljajo veliko orožja, da se bojujejo med seboj. Vojna je nasilna, agresivna in uničevalna. Poznamo različne vrste vojn; mednarodne vojne, kjer se bojujejo različne države (skupine držav) na različnih koncih sveta in državljanske vojne, kjer se borijo različne skupine znotraj ene države (civilna vojna, uporniki, revolucije). Skozi zgodovino so države s pomočjo vojn urejale nesoglasja ali dosegale, kar so želele. Države gredo v vojno zaradi številnih razlogov: da osvojijo več ozemlja ali naravnih virov, da dobijo nadzor nad manjšimi državami, včasih zaradi vere, nacionalnosti, svobode, moči. V času prve polovice 20 stoletja sta svet pretresali dve veliki vojni; prva svetovna vojna (1914-1918) in druga svetovna vojna (1939-1945). Med obema vojnama je ogromno število ljudi izgubilo svoja življenja. Trenutno ljudje omenjajo možnost tretje svetovne vojne. Svet si je komaj opomogel od pandemije, zato naj trenutne vlade, raje poiščejo sodobnejši način, razreševanja nesoglasij in razlik. Trpinčenje in diskriminacija sta vedno napačna, zato moramo vsak po svojih močeh širiti prijaznost, sodelovati in podpirati drug drugega, da bo svet mesto svobode, miru in enakosti za vse.
Ne pustimo otrok samih v njihovih stiskah, napačnih informacijah in strahovih. Otroci so občutljivi in dovzetni za spremembe okoli njih in hitro začutijo, da se nekaj dogaja, da je nekaj narobe, da so starši vznemirjeni, pod stresom ali v stiski. Pomembno je, da ne nosijo naših čustvenih bremen in stisk. Ne bomo jih zavarovali s tem, da bomo tiho o dani situaciji in da jim o tem nič ne spregovorimo. Zavarovali jih bomo tako, da se z njimi usedemo, jih objamemo in se na njim primeren način o vsem tem pogovorimo. Da jim ne vlivamo dodatnega nepotrebnega strahu, ampak jim dajemo občutke varnosti, sprejetosti in ljubljenosti. V nasprotnem primeru bodo ostali sami s svojo stisko, napačnimi informacijami, prepričanji in predstavami. Vse to bo poglabljalo njihov strah, stisko in vznemirjenje.
Mojca Jerovšek Toth, univ.dipl.psih.
Center Janeza Levca Ljubljana, OE OVI Jarše, svetovalna služba
Viri:
n1info.si/novice/slovenija/kako-z-otroki-govoriti-o-vojni/
casoris.si/kako-govoriti-o-vojni/
www.marketingmagazin.si/aktualno/kako-o-vojni-spregovoriti-z-otrokom-z-dogodkomse-najprej-soocimo-sami
www.iskreni.net/kako-z-otroki-spregovoriti-o-vojni-v-ukrajini/
www.programneon.eu/kako-z-otroki-govoriti-o-vojni/