V soboto, 13. oktobra, na lep jesenski dan, smo se z učenci planinskega krožka odpravili na Rašico. Sončna pot, gozdni sadeži in živali ob poti so nas ustavljali, zato nismo dosegli vrha. Ker pa je važna pot in ne cilj, smo sklenili, da vrh usvojimo naslednje leto, letošnje pa si zapomnimo po radostih ob poti – iskanje kostanja, želoda za konje in kozice, božanje in hranjenje živali ter pogovori z ostalimi pohodniki.
Že prav na začetku poti nam je starejši gospod, ki je doživel požig vasi Rašica leta 1941, pripovedoval o tem, kako so Nemci požgali prav vse hiše in kako so vas z udarnimi delavskimi brigadami po vojni spet obnovili.
Hoja je bila en sam užitek, osvetljen s toplim soncem in pospremljen z mehkimi konjskimi smrčki ter malimi kozicami in glasnimi goskami. Mi pa smo se prav vseh presenečenj, ki so nas pričakala na poti, od srca razveselili.
